){kind=link}
Recenzija nove plošče skupine No Limits z naslovom Hardcore (2013, samozaložba)
No Limits so še kako živi in z novo ploščo prinašajo svežo mero jeznega hardcora. Kot veterani hardcore scene na Obali imajo za sabo res mnoge kilometre svetovnih odrov. To jih postavlja v spoštljiv položaj maloštevilnih bendov takega kalibra. Skupek tega so prelili na novo ploščo. Tokratna četrta plošča vsebuje serijo komadov, ki govorijo, opozarjajo in kričijo o človeški apatiji, pasivnosti, globalnemu segrevanju, raznoliki zasvojenosti, boleznih, vojnah, teorijah zarote ipd. Celoten artwork za kontrast še bolj izpostavlja dvoličnost sodobne družbe. Prikazuje namreč prerez družinske idile, enoličnosti ter brezosebnega »naštancanega« načina življenja, pod katerim leži vse »odpadno«, tisto navidezno skrito, tisto potlačeno.
Pesmi na plošči se vrstijo z neustavljivim tempom. Enco ohranja napetost z različnimi vokalnimi linijami dretja, kruljenja, petja, Boštjan s kitarami reže celoto z občasnimi igrivi deli, medtem ko Matjaževi bobni in Dexterjev bas vzdržujeta hiter ritem. Večina skladb je izrazito navitih in polnih »in-your-face« besedil. Skladbe kot so npr.: Ne morem, Global Warming Warning, To Live and Die, We The People premorejo tisto značilno hitrost in neposredno sporočilo, ki publiko zlahka zaziba v moshpit ali stage diving na koncertu. Besedila so večinoma napisana v angleščini, nekaj jih je v slovenščini in v obeh jezikih jasno sporočajo: »Stop moaning, make your first step, start to change yourself« (»Ne tarnaj, naredi prvi korak, začni s spreminjanjem sebe«). Album smiselno zaokrožita uvodni prolog in epilog, ki ju ostro začini dodatni komad Quando ci vuole, ci vuole, zdaj že legendarne brazilske skupine Ratos de Porao, s katerimi No Limits ohranjajo dolgoletno prijateljstvo, kar v skladbi uvodoma lahko tudi slišimo.
Kar se tiče produkcije imamo moč slišati precej moderen zvok, ki se v primerjavi z živim “šusom” žal ne obnese popolnoma. To je opaziti v izraziti (pretirani?) širini (nasnetih) kitar , medtem ko boben in bas nekoliko čudno zvenita nekje zadaj. Predvsem bobni zvenijo preveč zadušeno in bi mogoče lahko bili preprosto bolj naglas. Mnogokrat je namreč slišati očiten (prostorski) razkorak me kitarami in bobni (ritmom), kar je sicer značilnost sodobne metal studijske produkcije (primer je začetek skladbe Global Warming Warning, kjer se to zgodi zelo očitno). A vendarle je izbira produkcije odločitev skupine, zato naj bodo zgornje opazke le v razmislek o tematiki sodobne produkcije na sploh. Skupino torej velja izkusiti v živo že prihodnjo soboto, 15. 6., ko bodo fantje prestavili svojo novo ploščo v koprskem MKMSMC-ju.
No Limits so Hardcore, ki – ne pozabimo – ni le glasbeni žanr, temveč etična drža, način biti in sila življenja, ki si ga, kot pravijo, moramo osmisliti sami. Ustvariti trd(n)o jedro, iz katerega veje življenje. Preprosto, tukaj in zdaj.