PecheGlava – PecheGlava

Pecheglava, težki Yugo nostalgiki

V uredništvo smo prejeli elektronski paket z mp3-ji novega oziroma prvega albuma obalno-kraške skupine Pecheglava, preprosto poimenovanega po imenu skupine. Album je dostopen v elektronski obliki na Bandcampu in edina fizična oblika, ki bo na voljo, bo USB ključek. Tako najdemo navedeno na njihovi Bandcamp spletni strani. Skupino sestavljajo nekatera znana in manj znana imena – Robert Čančar na vokalu s Krasa,  Maurizio Pellizer na kitari, ki je predhodno deloval v skupinah Virus in Salem, brata Jelen, na kitari Vasja in Žiga na basu ter Ado Krpan (Tender, Žiga Rustja) na bobnih in spremljevalnem vokalu.  Kvintet v splošnem preigrava nekoliko težji rock z mnogo dodanega metala, predvsem na kitarah.  Prve hvaležne ali nehvaležne podobnosti lahko iščemo pri skupinah kot so Divlje Jagode in Zabranjeno Pušenje, morda je to zgolj zaradi »jugo nastalgičnega« vtisa, ki ga daje pevec skupine Čančar. Album odpre skladba »Da sam znao«, ki je predvsem hardrock standard z glorioznim refrenom, ta pa napoveduje potencialni hit.  Sledi mu »maidenski«  Sasvim Normalan. Na kiticah se vokal po uvodnem groovu nekoliko polomi in tudi refrenu ne uspe popraviti splošnega občutka po dobrem inštrumentalnem uvodu. Dosti boljši občutek vzbuja tretja skladba po vrsti, naslovljena Ostani ob meni. Napeta in tekoča struktura se preliva iz rifa v rif in tokrat slovenski tekst prijetno pelje skozi celotno minutažo. Hit albuma je zagotovo Noći bez sna. Enostaven aranžma z »modernim« nizko rohnečim introm in spevno kitico ter refrenom in okusno začinjen s solažo, je recept za radio hit, ki bi si ga zaslužila ta skladba. Več soti put napoveduje niz skladb, ki na prvo žogo spominjajo na Iron Maiden, bolj specifično na Fear of the dark in post Fear of the dark obdobje. Vsekakor v zaključnih skladbah izstopajo solistični trenutki obeh kitaristov, ki not ne »nametavajo« kar povprek, ampak okusno zložijo zapeljive melodije. Med njimi je skladba Prazen pogled, ki je doživela video realizacijo foto kolaža koncerta iz Snack Bara. Tudi sicer bi skupino Pecheglava glede na glasbo, ki jo ustvarjajo, hote ali nehote mnogi povezali s prej in zdaj priljubljenim žusternskim kotičkom. Album zaključi »zajebantska« viža Avtomatik, ki ne spada v celoten kontekst zloženke, zato je lahko za nekatere sladko grenak priokus na koncu zvočnega izleta.

Zvok albuma je (z)mešal Denis Scher, ki je pred tem sodeloval s skupinami kot sta No Limits in Incarnated. Zvočna slika je za prvenec nadpovprečno dobra, mogoče celo »pre-producirana«. Kakor koli so vsi inštrumenti zvokovno uravnovešeni in pustijo dovolj prostora za vokal, ki je razumljiv in organski. Moč je slišati, da so inštrumenti suvereno odigrani, vokal pa nekoliko zaostaja za ostalimi. Če se sprva zdi, da se pevec počuti bolj domače pri jugoslovanskih tekstih, se kasneje izkaže tudi pri slovenskih.

Ob pohvalam izvedbe in zvoka bi lahko izpostavili pomanjkanje producenta, ki bi znal iz skupine potegniti lasten pečat. Album zveni nekoliko generično, kar je v okvirih hard rocka in metala več kot zaželeno, a vseeno ne gre pozabiti, da je prav svojstven pečat pomemben del umetniškega ustvarjanja. V primežu stilskega enoumja je pomemben izziv oblikovanje svojega glasu, ki se v množici razlikuje od ostalega šundra. Zato verjamem, da bi dober producent lahko pripomogel k celotnem izdelku, za katerega upamo, da bo v bodoče doživel tudi tisk na kakem standardnem nosilcu zvoka.

Po konkretnem CD-ju/LP-ju bi verjetno glasba skupine zazvenela po radiih in bi jih morda popeljala do klubov, snack barov in večjih prizorišč od Triglava do Vardara. Seveda če jih pri tem ne zmotijo mentalno-tehnične ovire kakega pobalinskega radijskega urednika in/ali vedno bolj prisotna samodestrukcija ut in primo productum (po prvem izdelku).