Konec prejšnjega leta se je iz bube izvalil (nekateri bi rekli dolgo pričakovani) istoimenski prvenec skupine Second Chance Blown. Vse skupaj se je začelo kot glasbeni projekt Andreja Vidica, ki je med letoma 2004 in 2007 nekajkrat sam nastopil v nekdanjem (priljubljenem, zdaj »izbrisanem«) Shoto klubu pod Belvederjem pri Izoli. V predstavitvi izvemo, da je takrat na solo nastopih uporabljal generično DOS 8-bitno matrico, nad katero je izkričal prve tekste. Za temi nastopi pa se je ustvarjalno pogreznil v zatišje. Kasneje se mu je z basom in sintetiko pridružil Aljoša Mislej in tako kvalitativno premaknil ustroj benda. Pred (novim) prvim nastopom se jima je pridružil še Primož Mislej na kitari, ki je živim nastopom dodal ostrino in trši zvok.
Skupina svoje početje slikovito opisuje tudi kot »post-industrijski preplah, elektronsko naključje, spojina le-teh ali kot zgolj delno nadzorovan kaos«. Njihov zvok je »rezultat vplivov sodobnega, kibernetičnega časa, ki se z omejevanjem noče in ne sme strinjati«. »Glasbeni pankrt« je do prvenca prišel s lastno (hišno) produkcijo, saj so sami posneli, obdelali in zmiksali, le mastering je bil opravljen na Nizozemskem. Celoto zaokrožajo makro podobe insektov (delo Chiare Rotter), bolj natančno vešč, ki krasijo ovitek plošče in namigujejo na vsebino. In pred nami je rezultat dolgoletnega dela, zapečen v osmih skladbah, med katerimi je nekaj starejših, izhajajočih iz demo verzij. Od uvodne J. se komadi vrstijo skozi dramatične, surove in elektronsko shizofrene pesmi, ki nam občasno postrežejo kost z nalezljivo melodično linijo sintesajzerjev. V osnovi je prisoten elektronski ritem (z izjemo pravih bobnov na treh skladbah izpod rok in nog Boruta Praperja, Cynicism Management), močne bas-sint linije ter sprocesirane/distorzirane kitare (Jan Urbanc, gostujoča kitara in produkcija dveh skladb), ki jih dopolnjujejo efektirani vložki sintesajzerjev in drugih zvočnih utrinkov. Ritem je neposreden in tolče v stilu najbolj dark EBM glasbene dediščine. Zvok zaokroža mešanica generičnih zvokov sint-orkestracij, ki so vešče vpete v drvenje ritma in kitar (slednje so mnogokrat preveč skompresirano zadaj). Vokal se giba med izrazito kričečimi, krulečimi, distorziranimi glasovi, ki oblivajo celoto in se na drugi strani prelevijo v bolj govorečo, repetitivno ter in-your-face naracijo, ki mestoma lahko spominja na Trent Reznorja (Nine Inch Nails) ali Marilyn Mansona v bolj navdihnjenih letih, po občutku pa je vseeno bližje pionirjem t.i. electro-dark, EBM in industrial elektronske glasbe (Skinny Puppy, Front Line Assembly, Vomito Negro, Die Krupps ipd.). Vsakršna primerjava je lahko nehvaležna, saj je glasba Second Chance Blown bistveno bolj surova in prizemljena, z dobršno mero cinizma, morda tudi nihilizma, predvsem pa nepompozna. Zanimive prelome je moč slišati v skladbah Thermite ali Accident, kjer se ob koncu komada poslužijo breakbeat elementov v prepletu z dvoglasnim histeričnim dretjem, kot so to počeli npr. Dodheimsgard na plošči 666 International.
Forma sicer večinoma ostaja v okvirjih in estetiki song-oriented skladb za radijsko predvajanje. Poleg tega se harmonsko držijo dokaj preverjenih molovskih melodij in progresij akordov. A vendarle bend takšno privzeto izhodišče uporabi, prežveči in izpljune v enoličen obraz bedne glasbene industrije, ki forsira (in seveda konfekcionira) fantomatski diskurz »pop glasbe«. Pri tem imamo opravka z besedili, ki v angleščini vešče opletajo z dvoumnimi metaforami in slengovskimi frazami, s katerimi tvorijo osem pripovedi. Iz njih je mogoče razbrati gnev, jezo, razočaranje, resignacijo, ki jih besedila prvoosebno stresajo na »Drugega«. Ali je temu tako, je seveda prepuščeno poslušalkam in poslušalcem, ki se bodo podali v poslušanje pričujoče plošče. Kot rečeno, je izraznost Second Chance Blow plod sodobnega shizofrenega časa, ki je kot prvo zvočno prenasičen in posledično poln artish sprenevedanja. Album je rezultat tega časa in rezultat lokalne glasbene produkcije, za katero bi lahko rekli, da je to preprosto potrebovala. Bendova glasbena estetika je posebej zanimiva v oziru na slovensko glasbeno produkcijo zadnjih let, saj se po dolgih pripravah na album vztrajno drži omenjene glasbene špure, kar ji daje oseben pečat. »Zapravljena druga priložnost/Zajebati v drugo« se obrestuje s trmo in z domačo produkcijo, ki bi se lahko – glede na dostopnost in dane (tehnične) možnosti – tudi sicer pogosteje prakticirala. Lahko bi rekli, da to preverjeno deluje, saj ni potrebno veliko brskati, nenazadnje tovrsten pristop odpira divje polje ustvarjalnih možnosti. Kako zvenijo v živo, si lahko zavrtite na prispevku Radia Študent, ki je nedavni promocijski koncert tudi predvajal in shranil. Nadejamo si lahko, da bodo od tod nadaljevali na še mnogih odrih.
Album dobite na Bandcamp strani Second Chance Blown
 istoimenski prvenec skupine Second Chance Blown.){kind=link}
Seznam pesmi:
1. J.
2. Thermite
3.Baboon
4. Gilded
5. Harlequin 8
6. Accident
7. All About Me
8. Open Letter