V prejšnjem razmišljanju sem v vrelcu emocij opisal občutke, ki sem jih kar nekaj časa tlačil v drobovju. Zakaj sem se v razmišljanju najprej lotil medijev? Zato, ker so vsakodnevno prisotni in se jim je težko izogniti. Mnogi so napisana razmišljanja označili za neutemeljena ali celo za blatenje medijev. Nekateri med njimi so celo družboslovci z več diplomami v žepu, ki so to vzeli kot nedosledno in ne poglobljeno pisanje. V napisanem so zaznali frustracije, ki bi jih bilo dobro podložiti z dejstvi, citati ali celo imeni in priimki. Brez teh dodatkov se sicer vsaka beseda izjalovi in se besedilo posledično lahko bere kot neke vrste »pljuvanja«.
Seveda, ampak teh kritik ne morem vzeti resno, saj je iz bloga/kolumne jasno, da gre za avtorjevo razmišljanje o izkušnji, ki ne potrebuje omenjenih virov za verodostojnost, ampak le podpis. Kljub temu, da nisem družboslovec, kot lahko sleherni ugotovi iz mojega skromnega opisa, sem prepričan, da za občutke ne potrebujem citiranja. Prav tako iz naslova izhaja, da razmišljam in ne opravljam globlje analize o medijih. Zato ne razumem, zakaj bi se morali mediji in njihovi uslužbenci počutiti ogroženi ali užaljeni. V zaključku je jasno napisano, da jih kot glasbenik in poslušalec v taki obliki ne potrebujem. Predvsem zaradi tega, ker ne ponujajo nič več od ostalih nepotrebnih »main stream« medijev.
Prav tako se mi zdijo nepotrebni družboslovci, ki svoja razmišljanja glasno izražajo v gostilnah ali privatnih piknikih in ne na »papirju«. Prepričan sem, da je mnogim nelagodno povedati, kaj si mislijo v okolju, kjer ima beton prednost pred kulturo. Nedvomno so v današnjih razmerah »jajca« zelo zaželjena oziroma pomembna karakteristika človeka, ki ima poslanstvo opozarjati glede dostojanstva družbe in kulturnega minimuma. Torej družboslovca z jajci. Zato se resno sprašujem, kje je ta kasta »pametnjakovičev«? A ne vidite, družba vas potrebuje!
Na naslov družbe pa se je kot posledica dotičnega razmišljanja razpisal g. McLion, ki je ugotavljal o povezavah med mediji in skupnostmi. Zelo se strinjam z njegovim zapisom. Saj je ta zapis med vsemi kritikami na razmišljanje, edino razširilo misel glede možnih problematik obalnega prostora. Seveda o tem pa nihče ne razmišlja, še manj pa piše.
Ne glede na družboslovce sem prepričan, da niso mediji glavni krivci za problematiko, ki sem jo želel izpostavit v prejšnjem razmišljanju. Med krivce bi zagotovo lahko vključil še trenutno že več desetletno vodstvo MKC-ja (MKSMC), SAZAS, prostore za organizacijo koncertov, itd. Največje krivce pa nedvomno vidim v glasbenikih samih.Prav pri slednjih v grobem vidim dosledni »cover« splošnega stanja družbe v državici na sončni strani Alp. Poleg tega pa namesto skladanja glasbe pišejo take bloge po spletnih straneh. Ah, žalostno.
P.S.: Po nastanku besedila sem zasledil nekatera razmišljanja, ki so dostopna na medmrežju. Predlagam branje in spodbujam nadaljnja razmišljanja. Srečno!
Prispevek izraža osebno mnenje avtorja in ne odraža mnenja portala Muzikobala.