V prejšnji sobotni izdaji Primorskih novic oziroma na spletu sem prebral mnenje Andraža Gombača o vzdušju oziroma neprijaznem okolju, v katerem ustvarjajo glasbeniki danes. Prispevek priporočam v branje vsem, saj tovrstno pisanje odpira nove poglede na široko problematiko glasbenega prostora.
Kljub napisanemu bi izpostavil še nekatere vidike, ki so me zagrizli med in po branju. V razmišljanje me je pahnila misel, da ne moremo mitizirati človeka (glasbenika), ki bi parafrazirano lahko bil naš sosed. Sam sem že v otroštvu doživel prav obratno zgodbo. Ko me je oče zgodaj zjutraj peljal na delo med trte in preden sva se usedla v avto in ponovno zavrtela »kompilacijo« najboljših Deep Purplovih, sva po cesti običajno srečala starejšega možakarja oblečenega v rockerskem stilu. Po sramežljivem pozdravu mi je oče vedno znova ponovil »ta gospod pa je bil odličen blues pevec«. Prav vsako jutro, ko sva ga srečala in pred dozo rocka, sem poslušal o odličnemu blues pevcu iz belega bloka v Prisojah.
Tok časa ni izbrisal občudovanja človeka, ki je s svojimi vokalnimi sposobnostmi prepričal “ta starega”. Vse skupaj se ni spremenilo niti, ko sva z gospodom pevcem postala sodelavca. V njegovem vsakdanjem delu sem imel priložnost občudovati strast in pokončno držo pri vsakem najmanjšem opravilu. Vsak njegov komentar je bil na pravem mestu in humorja ni nikoli zmanjkalo. Revolucionaren in uporniški je bil njegov vsakodnevni pristop do vsega, kar je oblikovalo njegov svojevrsten slog. Čeprav bi lahko sprožil množično revolucijo, je najbrž ni zaradi škodoželjnih izkoriščevalskih šakalov v okolici, ki jih je sam gotovo poimensko poznal.
A kljub temu so me vsakič fascinirali izrazi ljudi, ki jih je srečeval po koprskih ulicah. Vsem je v očeh žarelo, kot da bi videli Micka Jaggerja ali pa Johna Lennona, seveda brez jalovih zvezdniških primesi. Vsako njegovo informacijo so sogovorniki sprejemali z velikim veseljem in ga vsakič znova srčno pozdravili. Med njimi je bil tudi gospod Boris Bradač, ki me je vsakič sproti poučeval, da je moj sodelavec v mladih letih pisal poezije. Medtem ko sem mu jaz razlagal, da je trenutno na dopustu na snegu v Franciji, kjer borda. Saj je v svojih poslednjih dneh korajžno deskal na snegu in poleti seveda rolkal na kakšni pozabljeni asfaltni strmini.
Kljub temu da sem nejeverno zrl v njegove užitke v ekstremnih športih in da je ta starejši gospod doživel in preživel več rock and rolla (tistega pravega, življenjskega od recimo Keitha Richardsa in Lemmyja skupaj), sem bil vedno bolj zagledan v njegovo vsakodnevno dostojanstvenost do vsega. V časih, ko večina Slovencev oziroma tudi občanov ali sosedov tekmuje za doseganje najnižjega praga dostojanstva, je ta blues pevec še enkrat več pokazal, da obstajajo izjeme.
Taka osebnost me je navdušila in motivirala, da sem se podal v zgodbo portala Muzikobala. Imel sem namreč »poln kufr« lokalnih medijev, kjer sem redno srečeval intervjuje ali pa prispevke od raznih kulturnih tajkunov kot so npr. Marko Brecelj ali Zoran Predin. Lokalni, regionalni mediji enostavno vidijo predaleč in ne opazijo lokalnih talentov. Takih talentov, ki te znajo navdušiti v ustvarjanju, kreativnosti, uporu in, zakaj ne, v življenju.
Zato ne pretiravam, če rečem, da je bil moj sodelavec in na koncu tudi prijatelj velik talent. Ker vem, kako je bil marljiv, pedanten, natančen, izvrsten in predvsem strasten. Vse te vrline, ki jih obvezno potrebuje dober pevec, je obvladal v potankosti. Verjetno še mnogo več, in to v zahodu njegovega življenja. Tudi zaradi tega lahko trdim, da je bil v svojih časih, lahko le najboljši pevec. Njegovo ime je Boris Gaber Gaberšnik, najboljši slovenski pevec, ki ga žal nisem nikoli slišal peti.
*Boris Gaberšnik je bil konec 60′ let prejšnjega stoletja pevec koprske zasedbe Kalamari, ki je, paradoksalno, koncertirala prav v Mladinskem klubu Ray Charles, torej tam, kjer so danes v eni ulici strnjeni ključni lokalni mediji. Od nas se je po težki bolezni poslovil lani decembra.