Pretekli četrtek (24.8.2023) sem se, kot mnogi ljubitelji klasične ere rocka, mudil v portoroškem Avditoriju, kjer se je presenetljivo odločil nastopati sam Robert Plant, med daljnjima letoma 1968 in 1980 frontman tedaj največjega banda na svetu Led Zeppelin. Ne upam si ugibati, kaj ga je pripeljalo ravno v Avditorij in ne denimo v Kino Šiška ali Križanke, a spominjalo je na Iron Maiden ali Deep Purple v Izoli, Bryana Adamsa ali R.E.M. v Kopru in podobne neverjetne prigode preteklosti.
Prostodušno bom priznal, da sem z delom in aktivnostmi Roberta Planta po letu 1980 slabo seznanjen. Razen albuma No Quarter: Jimmy Page and Robert Plant Unledded praktično ne poznam nobenega njegovega solo dosežka, niti projektov z Alison Krauss, Suzi Dian ali Tinkaro Kovač. Večkrat sem si sicer rekel, da bi to lahko bila ena od zadev, ki bi jih bilo vredno preveriti, a je ostalo pri tem. Eden od glavnih razlogov za to je najbrž ta, da je glavnina njegove solo aktivnosti potekala v 80. letih, ki so obdobje, ki ga je treba jemati z veliko mero rezerve.
Plant se ni nikoli, še posebej pa ne od smrti svojega sina Karaca leta 1977, obremenjeval s popularnostjo in kakor je v sedemdesetih kot del Zeppelinov zavračal izdajanje singlov, tako sedaj zavrača razne reunione, podpisovanja njihovih plošč, fotografiranja z oboževalci in nenazadnje bojkotira izvajanje Stairway to Heaven, zato ne preseneča, da praktično vsak sogovornik, s katerim sem govoril ob tej priložnosti, priznava, da njegovega solo opusa ne pozna. Kak novodobni umetnik bi si z omenjenimi potezami lastnoročno izkopal grob, še preden bi prišel do prvega vrtljaja na Radiu Capris, a s Plantovim renomejem te bojazni pač ni. No, tudi bojazni, da bi ga slišali na Caprisu, najbrž ni.
Prvi koncert aktualne turneje z bandom Saving Grace sta odlikovala relativno dober zvok in odsotnost sicer danes nadležno obveznih video efektov v ozadju. V večji meri so ga sestavljale kreativne priredbe raznih ljudskih in blues napevov, kot tudi skladb drugih zimzelenih avtorjev (Dylan, Donovan ipd.). Največje navdušenje so požele seveda skladbe Led Zeppelin, četudi med njimi ni bilo nobenega hita, a bilo je najbrž edino, kar so ljudje vsaj približno poznali. Od njihovega opusa smo slišali skladbe, ki so stilsko primerljive z ostalim, kar Plant trenutno počne – Friends, Four Sticks, The Rain Song, Gallows Pole in delček In My Time Of Dying. Odveč je dodati, da so bile večinoma konkretno predrugačene. V The Rain Song se denimo noben od kitaristov/multiinstrumentalistov ni ubadal s tem, da bi odigral značilne kitarske linije Jimmyja Page-a, vendar je glede na Plantove siceršnje muhe neverjetno, da so karkoli od tega sploh uvrstili v program.
Ozračje je bilo naelektreno do te mere, da je moral Robert že na samem začetku preveč navdušenega poslušalca opozoriti z besedami “I do the talking”. Vendar je v nadaljevanju vidno užival skupaj z razprodanim Avditorijem. Ob koncu po stoječi ovaciji band niti ni šel z odra, ampak takoj odigral še bis (Gallows Pole), za drugi dodatek pa so se vsi člani zbrali okrog enega mikrofona in a cappella odpeli še ljudsko And We Bid You Goodnight.
Zasedbo so poleg Planta (glavni vokal) sestavljali še Suzi Dian (spremljevalni vokal, harmonika in še en meni neznan aerofon), Tony Kelsey (mandolina, kitare), Matt Worley (banjo, kitare in druga brenkala, katerih imena so mi španska vas) in Oli Jefferson (bobni). Aranžmaji večine repertoarja so se gibali med vzhodnimi in zahodnimi glasbenimi stili – včasih celo oboje hkrati, da je skladba zvenela nekaj, kar bi lahko opisali kot indijski bluegrass. Raje kot z besednimi akrobacijami, naj opišem slišano z naslednjim prebliskom; če bi se Blackmore’s Night več družili s Plantom, bi jim to morda pomagalo pri kredibilnosti. V zvočni sliki je bilo na trenutke slišati predvsem vokale in bobne, v nekaterih skladbah pa smo pogrešali bas, čeprav so bili kitare in bobni zvočno oblikovani tako, da so, kolikor je mogoče, posegali v te frekvence.
Glasbeniki so se izkazali z obvladovanjem najrazličnejših instrumentov in etno stilov zahodnega in vzhodnega izročila ter z dinamičnimi presenečenji. Robert Plant pri svojih 75 letih še vedno premore vso nekdanjo karizmo, vokalno supermoč s konca šestdesetih in začetka sedemdesetih pa je že zdavnaj prostovoljno opustil – določene skladbe je v živo že tedaj mirno pel oktavo niže. Seveda ni vse v višini, ampak v intenziteti, in te mu preprosto ne primanjkuje.
Avditorij Portorož je kot gostitelj koncerta (sicer v organizaciji KODA Events) upravičil staro slavo kulturnega centra slovenske Istre, tovrstnih dogodkov pa se lahko – po seriji lanskih odmevnih jazz koncertov – upravičeno nadejamo tudi vnaprej.