Rudijev četrti album se od prejšnjih razlikuje najbolj po različnosti in raznolikosti na treh nivojih. Prvi nivo je raznolikost albuma kot celote – razdeljen je na tri dele: prvi, studijski del nam ponudi osem novih skladb; drugi del sestavlja pet skladb, posnetih v živo z Istrabendom; tretji del pa zajema Rudijeve aranžmaje v izvedbi kvarteta 7 Plus (lani izdane kot samostojni CD kvarteta). Drugi nivo je raznolikost aranžmajev in glasbenikov, ki so na tem albumu sodelovali. Skladbe so zbrane z vseh vetrov, večinoma že slišane v zadnjih letih po radiu oziroma na raznih festivalih, posledično na njih sodelujejo večinoma preverjeni profesionalni kadri, večinoma najbolj iskani slovenski glasbeniki (Janez Dovč, Goran Krmac, David Morgan, Mitja Bobič, Tomi Purič, Robert Pikl, Anže Langus Petrovič, Jure Rozman, Zdenko Cotič, Aleš Uranjek, Marino Legovič…). Tretji nivo raznolikosti pa je žanrska pestrost znotraj »glavnega« – prvega – dela albuma, saj se znotraj teh skladb glasba sprehaja po številnih področjih: začetni istrski melos na zmagovalni skladbi MMS 2014 Sen znala jes pri drugi skladbi Drugačna preide v country vode. Skladbo po radiu sicer poslušamo že od leta 2009, a je Bučar verjetno zaradi specifičnega istrskega zvoka prejšnjega albuma Istrabend nanj ni uvrstil. Sledi eden boljših trenutkov, skladba Ti, ki je premagala konkurenco na lanski Slovenski popevki, kjer Robert Pikl s kitarskim solom spomni, česa je sposoben, ko ne izgublja časa z Manouche. Bandiera rossa bi zaradi izpetosti lahko bila dvomljiva poteza, če skladba ne bi bila prirejena v country-western aranžma s sicer dokaj neinventivnim bobnarskim groove-om. Je pa Lovšinova izgovorjava besed »tera« in »guera« tako končno pozabljena. Tudi sporočilnost skladbe prihaja ob pravem trenutku, vendar siceršnja Bučarjeva politična neopredeljenost daje slutiti, da namen skladbe ni bil dvigati prah, čeprav bi ga bilo vredno dvigniti. Klasike tipa Dam ti jutra je težko preseči, a kdo bi si upal lotiti česa takega, če ne Rudi, ki je v tem primeru nedvomno posnel najboljšo verzijo te skladbe doslej. Do tu album daje vtis najboljšega Rudijevega izdelka, a takoj zatem nekoliko neprijetno preseneti prisotnost skladbe Ištrijanski maraton. Ker skladbe ni moč izvzeti iz specifičnega (pol)oglasnega konteksta, bi bila po našem mnenju boljša izbira opustitev te in namesto nje uvrstitev boleče odsotne Tja z Eme 2014. Podobno tudi Izola, himna izolskega nogometnega kluba, izzveni nekoliko patetično. Realistična aritmetika seveda pravi, da je uvrstitev teh dveh skladb na album rezultat zmnožka svetovnega trenda upadanja kupovanja glasbe in majhnosti slovenskega trga. Veliko vprašanje pa je, če se bo na ta račun album prodal v kaj več izvodih. Morda downloadal (kar tudi ni zanemarljivo). Čast albuma reši zaključna Šaltinka, ki zmeša istrski in balkanski zvok, istrske dude pa puščajo odprto pot vprašanju, kam bo avtorja popeljalo kombiniranje avtorske glasbe in ljudskega izročila v prihodnje.
Tok misli, ki bi se lahko porodile v zvezi s tem, prekinejo posnetki v živo, ki so na nek način dobrodošel dodatek, saj je z njih slišati perfekcijo Istrabenda in interpretativno nenadjebljivost samega Bučarja, kakršne pri drugih estradnikih zlepa ni moč zaslediti. Po drugi strani pa je vse skladbe v istih verzijah moč slišati že na prejšnjih ploščah (pesem 3×7 je na aktualni plošči izdana že v tretji in četrti – 7 Plus – verziji, Dajte, dajte tretjič…). Upajmo, da bo Rudija ta Predinov simptom (samo)recikliranja kmalu zapustil, ker ga je zato preprosto škoda. Je namreč vsestranski glasbenik, avtor, aranžer in interpret, eden redkih tako vrhunskih in hkrati neprisiljenih v slovenskem prostoru. Kolikor uspešno lovi ravnotežje med kvaliteto in komercialnostjo, bi v umetnosti bolj naklonjenem okolju avtor njegovega kova lahko sprostil svojo ustvarjalnost, manj stavil na že poznane hite in bil manj obremenjen z všečnostjo na prvo žogo. Je pa res, da Rudijeva karizma poskrbi za všečnost česarkoli, česar se loti.
Glavni očitek je torej usmerjen k razmerju med novim in že slišanim materialom, preveč prevešenemu v korist slednjega. Kakorkoli že, vse tri celote albuma Konəc so po svoje vrhunske in ne puščajo prostora za amaterstvo – ne v smislu kompozicije, ne aranžmajev, ne pop produkcije Gabra Radojeviča, niti izvedbenih spretnosti številnih sodelujočih glasbenikov.
Skladbe:
[one_half]
CD 1 – Konəc
1. Sen znala jes
2. Drugačna
3. Ti
4. Bandiera rossa
5. Dam ti jutra
6. Ištrijanski maraton
7. Izola
8. Šaltinka
9. 3 x 7 (live)
10. Bella Istriana mia (live)
11. Mama Piero me toca (live)
12. Dajte, Dajte (live)
13. Mamma mia dammi cento lire (live)
[/one_half]
[one_half_last]
CD 2 – Kantajmo (Kvartet 7 Plus)
1. Oljki
2. 3 x 7
3. In mezzo al mare
4. Medežija
5. Sulla riva del mare
6. Trajnaninanena
7. Mula Jole
8. Kemu si dala rožice
9. Noi volemo
10. Zmeron moja
[/one_half_last]Producent: Gaber Radojevič