Če bi se vsaj sedem let nazaj odpravili na pozno popoldanski sprehod iz San Simona proti belim skalam, bi se na koncu betonske obalne potke povzpeli po nekaj deset stopnicah in naleteli na pravljično prijeteno leseno kočico obdano z drevesi in travniki. Namestili bi se okoli mize enega izmed mnogih zunanjih lesenih pavijlončkov in ob dišečem čaju ali osvežilnem pivu, uživali v neverjetnem razgledu na morje in sončni zahod. Ne bi pa bilo nenavadno, če bi vam ob postrežbi, prijazen možakar eistenovkih potez, podal informacije o večernem koncertu neke neznane, vendar izjemno zanimive indie rock zasedbe. Tako nekako lahko na grobo povzamem bistvo priljubljenega izolskega alternativnega Shoto kluba, ki je več kot aktivno deloval od marca 2003 pa vse do konca leta 2007. Zaradi porazne alternativne scene na obali, sta namreč idejo Shoto kluba uresničila Aljoša Mislej – Chupa in Uroš Kekuš, pri čemer jima je prostore za organizacijo tovrstnih koncertov ponudil Obrad Kešelj, lastnik v tistem času neobratujočega lokala pod Belvederjem. Po približno letu vodenja kluba je Kekuša zamenjal Siniša Krt, nato pa se je kmalu ustvarilo že dovolj močno jedro aktivistov, ki so s trdim prostovoljnim delom dosegli, da je v petih letih delovanja tam nastopilo okoli 500 glasbenih skupin. Te so bile domače, lokalne in tudi tuje, med njimi pa so se znašla tudi precej znana imena alternativne glasbe ala The National, Liars, Pilot to Gunner, Willard Grant Conspiracy in še mnogi drugi. Poleg koncertov pa je Shoto klub ponujal še okrogle mize, predavanja o pitju čaja in ostalih gastronomskih eksotikah, projekcije raznih koncertov in risank ter še mnoge alternativne oblike aktivnega druženja.
Seveda so se v tamkajšnjih prostorih odvijali tudi pomembni festivali. En izmed njih je znameniti festival Obalna Pašteta, ki je nastal po istoimenski kompilaciji – ta je bila zamisel članov zasedbe Sensation (ki je v Shoto klubu skoraj prebivala) – njeno bistvo pa je bila predstavitev aktivnih obalnih alternativnih zasedb ali posameznih izvajalcev. Drug event festivalske narave je bila obletnica kluba, ki se je odvijala predvidoma v drugi polovici meseca marca, tam pa so poleg lokalnih bandov nastopili še tuji. Nenazadnje pa je Shoto klub ponujal tudi izvrstno praznovanje praznika 1. maja, kjer so na odprtem nastopali prav tako slovenski in tuji izvajalci ter se je ob tem odvijal še piknik. Ne glede na vse aktivnosti, prostovoljno delo, prizadevanja ter vlaganje lastnih sredstev in svojega časa v obstoj kluba, je lokalna oblast vselej kazala nezadovoljstvo, saj je med drugim trdila, da je bil objekt črna gradnja in je zato predstavljal problem. Po dolgi borbi je na koncu občina dosegla zaprtje tamkajšnjih prostorov, še preden so se uspeli nosilci dejavnosti pritožiti pa je le-te poravnala s tlemi, zaradi česar je bilo v nadaljevanju nemogoče karkoli dokazovati. Žal se oblastniki takrat niso zavedali izjemnega kulturnega donosa, ki ga je klub v času svojega delovanja ustvaril. Nekaterim je namreč mar le za materialni profit, vsega ostalega pa se je očitno potrebno znebiti.
Shoto klub je v petih letih delovanja, med drugim, ustvaril tudi skupnost posameznikov, ki so v tamkajšnjem okolju razvijali podobne ideje. Mnogim je namreč omogočil, da so spoznali kaj alternativa sploh je. Mnogim je omogočil, da so spoznali in doživeli Izolo. Mnogi so tam črpali inspiracijo za svoja umetniška dela ali pa za življenje nasploh. Mnogi so med druženjem v klubu ugotovili, da bi lahko ustvarili bend in nekega dne nastopili na tamkajšnjem odru. In zaradi vsega tega naštetega in še česa več, bo ta skupnost, Shoto klub, ne glede na njegovo fizično stanje, ohranjala pri življenju še mnoga leta.
