V treh letih, ki so minila med prvencem Hot Club Piran in njegovim naslednikom Kamerato muzikante (2018, samozaložba) se je v zasedbi Teo Collori in Momento Cigano spremenilo nekaj bistvenih stvari. Zamenjala se je celotna ritem sekcija – na kontrabasu je sedaj Jan Gregorka, na ritem kitari Metod Banko –, avtorstvo glasbe pa se je od Tea Collorija prerazporedilo tudi med druge člane, kar album naredi bolj bandovsko zveneč. Na ta način so glasbeniki storili kvalitativni preskok v definiciji svojega zvoka in aranžmajev, hkrati s tem pa tudi sicer doživljajo vzpon v svoji karieri, kar je za zasedbo, ki izvaja avtorsko instrumentalno glasbo, nenavadno in zanimivo ter priča o vrhunskosti izvedbe in kompozicij (kljub temu da to dvoje – kvaliteta in priljubljenost namreč – pogosto ni premo sorazmerno).
Na slabo uro trajajočem izdelku najdemo enajst novih raznolikih skladb. Uvodna Mimi s svojim medium tempom in preprostejšim aranžmajem nadaljuje rdečo nit s prejšnjega albuma, a že naslednja, valček Istriano duro, predstavi drugačen zvok ter ritmične vzorce. Up-tempo reprezentanco uvede Srečo, z enim bolj spevnih refrenov, kar poudarijo tudi vokalni vložki. Violinist Matija Krečič s solom, strukturiranim iz samih šestnajstink daje vtis, da je band večjo pozornost kot doslej posvetil konstrukciji solov, ki nasploh zvenijo bolj premišljeno, čeprav so improvizirani.
Sofisticiran aranžma sestavlja tudi enega od vrhuncev albuma, balade La pluie, ki začne s čudovito medigro kitare in violine, nato pa se jima pridružujejo ostali instrumenti, ki postopoma orkestrirajo zvočno sliko v bogato in domiselno aranžirano celoto, kjer nič ni odveč.
Po neobvezni Die Hitze der Sommernacht, ki vrača razpoloženje nekam na začetek, gre ob boleru z naslovom Negotova izpostaviti že omenjeno ritem sekcijo, ki tako pri tej skladbi, kot tudi skozi celoten album odlično opravlja odgovorno in zahtevno delo podstavljanja ritmične podlage virtuoznim solistom. Pri Senza risposta prevladujoči gypsy ritem sprva nadomesti unisono rif basa in kitare, med solom Mateja Kužela na klarinetu pa zanimiva dvoglasna pizzicato spremljava Krečiča in (najbrž) Collorija.
Bled 1960, še eden od hitov (karkoli že to pomeni pri instrumentalni glasbi), ne z imenom ne s taktovskim načinom niti z zvenom ne pušča dvomov, da se napaja iz zlatega časa slovenske popevke. Azil na veliko menjuje razpoloženja, čez misteriozno ritmično-harmonično podlago pa s solom spet blesti Kužel.
Band drži koncentracijo poslušalca tudi tako, da vsaki skladbi dodeli večinoma samo en solo, izjema je maratonski Tango, kjer se kot solisti izmenjujejo Collori, Kužel in Krečič, slednji tudi z domiselnim perkusivnim uvodom v svoj solistični ekspoze. Gregorka vseh dobrih deset minut vztrajno vzdržuje pulz, band pa dinamično sledi in podpira vsakega solista.
Warrior’s Lullaby s pedal oz. »drone« spremljavo klarineta in violine kitarama v oktavah predstavlja kontemplativen zaključek nadvse odličnega albuma. Konec bi bil še odličnejši z manj agresivnim zaključkom na “Metodovem grlenem petju” (v navednicah je Collorijeva sms-intervencija, kajti sprva smo to označili za didgeridoo), ki poslušalca po nepotrebnem zbudi iz hipnoze, ki jo je vzpostavil album kot celota, še posebej pa zadnja kompozicija.
Momento Cigano so tokrat ustvarili kompleksnejši material, vendar ne toliko strukturno (skladbe večinoma še vedno sledijo sosledju tema-solo-tema), pač pa se kompleksnost izraža v detajlih in aranžmajih in na ta način dovoljuje glasbi ohranjanje fokusa. Predhodnik Hot Club Piran je bil odličen izdelek, a Kamerato muzikante ga presega v vseh pogledih.
Skladbe:
1. Mimi
2. Istriano duro
3. Srečo
4. La pluie
5. Die Hitze der Sommernacht
6. Negotova
7. Senza risposta
8. Bled 1960
9. Azil
10. Tango
11. Warrior’s Lullaby