Toxine – Ever Wordless

 (2013, Subkulturni azil, Akord Records)

Pravkar izdana plošča skupine Toxine prinaša prepotrebno svežino v obalnem glasbenem ustvarjanju. Skupina obstaja že nekaj plodnih let, izbrusila je mnogo odrov in sestavila širok nabor skladb. Deset jih je ujetih na ploščku s pomenljivim naslovom »Ever wordless« (prevod prepuščam bralcu/ki oz. poslušalcu/ki). Nekateri ste lahko že na sobotnem koncertu slišali, kako njihova glasba vibrira in se širokokotno spaja z ostalimi čuti (več info v recenziji koncerta). Po večkratni koncertni izkušnji je zato še posebej zanimivo slišati njihovo glasbo v novi dimenziji.  In to so tudi več kot uspešno prelili v »flaškico«/CD.

Glasba Toxine nosi širno paleto barv in občutkov, predvsem pa izraža svojevrsten entuzijazem izvajalcev. Temu primerno se zato izognimo nepotrebnim primerjavam in stilskim oznakam. Po prvem poslušanju je takoj mogoče zaznati specifičen »live« zvok, ki jim ga je uspelo ohraniti skozi cel snemalni proces. To je za tovrstno glasbo res vitalnega pomena in vsekakor izjema v primerjavi s sodobno mainstream glasbeno produkcijo (če predpostavimo, da je kljub dominantnosti to le ena izmed opcij v glasbeni industriji). Sama studijska produkcija plošče v sebi skriva številne težnje po komodifikaciji glasbe, kar še posebej velja za mlade in neizkušene bende. A ne pozabimo:  glasbo je potrebno ohraniti svežo in jo kot tako tudi s čim manj posredniki pripeljati do poslušalstva.

In Toxine-om je na plošči to uspelo: preprosto rečeno »zvenijo«. Odlično uigranost ritem sekcije, bogato kitarsko ubiranje in melodije dopolnjujejo izrazito idiosinkratične vokalne ekshibicije. Celoto pa kot vezivo spaja odločen in intenziven funk, ki ga pumpa Jašev bas v hitropotezni navezi z Gregorjevimi udarci. Boben in bas torej ves čas peljeta kot vlak, pri tem ju kitara spremlja in vijuga med različnimi zvoki in efekti. Po podrobnejšem poslušanju je mogoče razbrati mnogoplastnost inštrumentov in glasov. Na albumu je poleg osnovnega jedra kvarteta, sodelovalo še nekaj gostov (saksofon, recitacija, zvočna manipulacija), ki so včasih subtilno, drugič spet impozantno prisotni. Aranžmaji so dodelani: mnogo je nians in dinamičnih preskokov,  vokali peljejo svojstveno pripoved. Tomi z vokalom spretno in razigrano poplesava med deklamiranjem, »repanjem« in melodičnim prepletanjem s spremljevalnimi vokali kitarista Samota in bobnarja Gregorja. Pri nekaterih skladbah se vloge vokalov nepričakovano menjujejo, kar se kaže v pestrosti celotne zvočne slike. Posebej velja izpostaviti besedila, ki so vešče napisana v angleščini in vsebujejo mnogo besednih igric, pronicljivega humorja in hudomušnosti. Spremljajoča grafična podoba ovitka lepo nakazuje na prepletenost naravnega motiva in morja besed(il). Zadnji ključen element je zvočna celota, ki premore izrazito širino, saj je dejansko mogoče vsak inštrument prostorsko zaznati, kar je delo spretnih tehnikov zvoka (miksanje in masteriziranje).

Na trenutke zmoti občasno nihanje razmerja med vokali in kitaro na eni in ritem sekcijo na drugi strani, a to je po vsej verjetnosti vprašanje miksa. To se zgodi na delih, kjer vokal in kitara stopita preveč v ospredje in včasih zadušita ritem. Bolj specifična opazka se še nanaša na to, da kljub čistemu zvoku in jasnim bobnom, mnogokrat umanjka tisti »šus« na crash činelah. To se posebej pozna na močnejših delih komadov, kjer bi lahko z nekaj več moči oziroma bolj neposrednim zvokom činel celota še polnejše zazvenela. A po drugi strani, ravno te podrobnosti prinaša čar prej omenjenega živega zvoka, njegove organskosti in skupinske izvedbe.

Prvenec »Ever Wordless« je nedvomno uresničenje dolgoletne predanosti in užitka pri ustvarjanju pesmi, kar gre skupini Toxine res od rok. Njihova glasba se vtisne s svojstvenostjo glasbenega izraza in nas v slogu nagovarja: napojimo se Toxine!