Kdaj ste nazadnje plesali vso noč? Se še spomnite svoje najljubše diskoteke? Kaj pa takratnih hitov? Ste med tistimi, ki so se v devetdesetih (1980-1989) vrteli v ritmih disko in funk glasbe, morda med tistimi, ki so v obdobju 1990 – 1999 obiskovali diskoteko Tivoli v Portorožu, Titanic v Sežani, Camel v Žusterni ali Odeon v Novi Gorici in plesali ob zvokih housa? Ali pa ste zapriseženi ljubitelji techna, ki je odmeval v poznih 2000 iz kultne Ambasade Gavioli?
Ne glede na to, v katero generacijo ali skupino se uvrščate, dejstvo je, da nas glasba povezuje. Ko govorimo o plesni glasbi, se pogosto vračamo v tista leta, ko smo zahajali v nam najljubše diskoteke, klube in, kasneje, lokale. Diskoteke so se tako poimenovale zaradi glasbene zvrsti, ki se je na začetku 70-ih let prejšnjega stoletja v ZDA pojavila kot upor tedanji rock glasbi, ki je bila premalo plesna. Diskoteka je ime dobila po francoski besedi discothèque, združeni iz besed za ploščo in knjižnico. To so bili prostori, kjer so mladi Francozi med nemško okupacijo v 2. svetovni vojni skrivaj poslušali ameriški sving in plesali.
Kdaj in kje pa se je začela obalna klubska scena in zakaj je sedaj ni več? O tem in še o marsičem smo poklepetali z ekipo Master Vinyila. To je skupina slovenskih in italijanskih DJ-ev, ki prisega na zvok gramofonskih plošč ali, tako imenovanega, “vinyla”. Ta vsekakor presega kakovost digitalnega zvoka sodobne zgoščenke, primerjave z MP3 pa nikakor ne gre delati. Ekipa je organizirala že dve srečanji, in sicer v preteklem in letošnjem poletju. Izkazalo se je, da si obiskovalci, ki dejavnost ekipe Master Vinyl spremlja prek njihove FB strani, želijo vnovičnega srečanja. In ekipa, tokrat okrepljena, je to obljubila.
Zakaj Master Vinyl?
Aleš Pelicon, DJ Alex dee Groove, nam pove: “Ideja druženja stare generacije ob dobri glasbi je že predhodno zorela v raznih oblikah in glasbenih krogih, presežek pa je naša publika začutila prav v skupini Master Vinyl in na naših zabavah. Zakaj? Verjetno zato, ker se je vse skupaj zgodilo spontano in predvsem zaradi ljubezni do te glasbe in do tega, kar počnemo.”
Na družabnem omrežju je skupina objavila spletno anketo, v kateri so sodelujoči izbirali svojo najljubšo diskoteko na Primorskem in v obmejnem delu, kjer so se, po njihovem, zgodili najboljši plesni žuri z dobro glasbo, polnimi plesišči, dobro družbo, skratka, ko se je zdanilo, ne da bi bili na to pozorni … Na najvišje mesto se je povzpela diskoteka Belvedere, kasneje se je preimenovala v Black&White. Sledi ji portoroška Arcadia, na tretje mesto pa se je uvrstil Camel, kasneje so ga preimenovali v Osare, iz Žusterne. Diskoteke, ki so bile v 80ih pa vse tja po letu 2000 še aktualne, so (bile): Tivoli, Odeon, Adria Ankaran (kasneje Baracuda), Ambasada Gavioli, Bau Bau (kasneje Get 27 in J&B), pa Tri papige, Titanic, Alcatraz, Discoteka Mark, Tam Tam (kasneje Haliaetum), Disco 23 (kasneje Amadeus in Elite), Figa (kasneje Raptus), Bugatti, Playtime, Xtime (Askari), Gianni.
Prav v disku Belveder nad Izolo, ki je pričel obratovati leta 1984, so v odsotnosti DJ iz Italije na odprtje po naključju povabili takrat osemnajstletnega Izolana, Elvisa Poniša. Na Belvederju je kot DJ Elvis ostal dve leti. O začetkih, načinu dela in kasnejših spremembah deejayevstva je povedal: “Dejanski prvi preskok v sami kakovosti miksanja se je začel s pojavom Technicsov SL 1200 MK2, ki so jih začeli proizvajati leta 1976, pri nas pa so se pojavili sedem let kasneje. Pred tem smo delali na vseh mogočih gramofonih, pretežno jermenskih znamke Lenco, Thorens, starejši Technicsi in podobno. Drugi preskok pa je bil prehod na uporabo digitalnih nosilcev zvoka. S CD-ji na Pioneer CDJ500II sem tako začel med letoma 1994-1995. Kasneje so se pojavljali razni računalniški programi, med katerimi je bil tudi Visual Discomix, ki ga v zadnji verziji uporabljam še danes.”
Elvis dodaja, da se je v 35-ih letih vrtenja marsikaj zgodilo, spremenilo, diskotek, kot so bile v 80-ih in 90-ih, po njegovem, ni več. “Če danes mlajšim poveš, da smo takrat vrteli v enem večeru dvakrat po pol ure mirne pesmi in da so obiskovalci to komaj čakali, da se malo stiskajo, ti nihče ne verjame.”
Aleš se je pod mentorstvom DJ Adriana Roya leta 1990 izpopolnjeval v Tivoliju v Portorožu, kariera v teh vodah ga je kasneje peljala v novogoriški Odeon in se nadaljevala v Žusterni v diskoteki Osare, kjer se je, kot pravi, formirala neverjetna ekipa, ki je popeljala Obalo in širšo okolico do norih zabav.
V ekipi je takrat sodeloval tudi Tržačan Sandro Giorgi, sicer kot vokalist oziroma animator na mikrofonu, čeprav je svojo pot tudi sam začel kot DJ, ki je glasbo vrtel v Italiji, Sloveniji, Franciji in Španiji. Zase pravi, da rad riše nasmehe na obrazih ljudi, zato večkrat poprime za mikrofon in z improvizirano animacijo iz vsakega privabi smeh in sodelovanje: “Put your hand in the air, people!” Zgovoren Sandro strese iz rokava veliko anekdot, a najbolj se mu je v spomin vtisnil obisk bratov Righeira, ki sta gostovala v diskoteki Camel v Žusterni. Leta 1989 sta bila brata Righeria po uspešnicah “Vamos a la playa” in “L’estate sta finendo” vabljena v Žusterno. Na dan dogodka sta ob prihodu pred diskoteko na reklamnem plakatu zagledala napis “Danes zvečer z vami brata Ringhiera”. Tedaj je Jonson Righeira v smehu rekel: “Meni je žal, ampak jaz tukaj danes ne bom pel!” In tako je tudi bilo, saj sta se na ta račun cel večer smejala in zato težko pela.
Po 4000 obiskovalcev v večeru pa je v poletnem vrtu diskoteke Mark, ki je v letih 1986 – 1990 veljala za elitni disko na Goriškem, zabaval Fabio Comelli – DJ Fabio, skupaj z DJ Stojanom. Ko je HIT okrog leta 1990 dejavnost zreduciral le na restavracijo, je DJ Fabio svojo kariero nadaljeval kor “resident DJ” v diskoteki Alcatraz v Novi Gorici. Tu sta skupaj z DJ Cveretom vrtela trandy glasbo in s projektom “Dance to trance” dosegala rekordne obiske. Gostovala sta tudi po drugih diskotekah po Sloveniji. Fabio o občutkih do glasbe pove: “Ljubezen do glasbe in do novitet v trendih ni nikoli ugasnila. Zato sem bil zelo vesel, ko je tudi sin, Theo Mell, izkazal veselje do tega poklica. Z navdušenjem sem mu prenesel svoje znanje in ga podpiram na njegovi karierni poti, pri čemer, seveda, uživam, še posebno, ko sodelujeva. Prav zato se zelo veselim skorajšnjega dogodka Master Vinyla.”
Teo Comelli, umetniško Theo Mell, se je, tako kot oče, usmeril na posebne, underground žanre, od “industrijskega techna” do “tehc housa”, a najbližji mu je “melodic techno”. Teo je vrtel z znanim DJ/producentom iz Srbije, DJ Gramophonedzie-jem, sodeloval je tudi v duetu z najboljšim slovenskim saksofonistom Janijem Šepetavcem. A Ibiza mu je dala dodaten zagon, saj je tam opravil nadaljevalni tečaj za DJ in produkcijo.
O plesni kulturi na Ibizi pove, da pesmi, ki se predvajajo na otoku, postanejo uspešnice po vsem svetu. “Toda na otoku ni samo “dance” glasba. Kultura, umetnost, kreativnost so tiste, ki Ibizo delajo edinstveno,” doda Teo in nadaljuje:”Na Ibizi se dogaja 24 ur na dan. Od začetka maja do konca septembra. Naj bo zabava v Playa d’en Bossa ali v klubu na plaži Bora Bora ali Party boat na morju. Številni dogodki in predstave v mestu. Da ne omenjam nočnega življenja! Klubi, kot so Pacha, Amnesia, DC-10, gostijo najbolj znane DJ-je in umetnike z vsega sveta, ki igrajo od polnoči do šestih zjutraj. Potem so pa after partiji. Poletna sezona je izjemno živahna in zabavna.”
Dimitrij Komel, DJ Dimitri, prav tako prihaja iz Nove Gorice. Tudi njega je za poklic DJa navdušil Fabio, brat, njegova učitelja pa sta bila Paolo Barbato in Renato Pontoni. Dimitrij je delal sprva v diskoteki Rainbow in nato Bugatti, kjer je vrtel, tako kot pravi sam, v najboljših časih disko glasbe devetdesetih let. “Sicer takrat se je najbolj plesalo komercialno glasbo. Svoj stil si lahko vrtel proti koncu večera ali pa si vtaknil kak “komad” vmes. Seveda si tvegal, da vsi odidejo s plesišča.”
Z leti je se je zvrst glasbe spreminjala. Prišli so cd playerji in računalniki. Ljudje so se začeli drugače zabavati in diskoteke niso bile več tako aktualne. Začeli so se pojavljati tako imenovani partiji. Začela se je doba elektronike, ki je povzročila povečanje števila deejayev, posledično pa znižala cene nastopov. Dimitri ob tem pripomni: “Pravi DJ mora imeti rad glasbo, poznati mora ritem, predvsem pa mora znati vrteti vinylke. Današnji DJ niso samo to, poleg vrtenja glasbe, so sami tudi promotorji, producenti glasbe itd.” Mladim, ki se navdušujejo za ta poklic, svetuje, da jih mora to resnično veseliti. Potrebnega je veliko truda, ki pa je na koncu poplačan.
Ekipi se je letos pridružila Mirella Baruca, ki skrbi, da dober glas seže v deveto vas, pomaga pa tudi pri sami organizaciji dogodka. “Starejše generacije večkrat potožijo, da se nimajo kje srečati, podružiti, zaplesati, kot nekoč. Pravzaprav, roko na srce, a imajo, če izvzamemo Center mladih Koper, mladi kak primeren prostor?” Prav zato je dlje časa iskala možnosti za organizacijo plesnih večerov, morda 1x na mesec, če bi bili ljudje navdušeni, pa tudi pogosteje. In srečanje z ekipo Master Vinyl je bilo kot naročeno. Zato Mirella vsem, ki bi se radi zavrteli kot v starih časih, sporoča: “Da ne boste rekli, da nimate kje plesati in se družiti! Zaplešite z ekipo Master Vinyl!” Sandro Giorgi pa dodaja: “Put your hands in the air, people!”
Master Vinyl vam v četrtek, 31. 10. 2019, od 21. ure dalje v Ambasadi Gavioli ponuja 7 ur čistega plesa. Njihova želja je, da taki večeri postanejo stalnica. Glede na odziv bodo sledila tudi ekskluzivna presenečenja. A o tem bodo, tako ekipa, govorili kasneje.
Besedilo: Mirella Baruca