Letos nam Miklavž ni prinesel le zgoščenke obalnega kantavtorja mlajše generacije, Žige Rustje, temveč tudi njen promocijski koncert. Mladeniču s Parecaga je v soboto namreč uspelo napolniti Kulturni dom v Izoli, kjer je skupaj s svojo skupino in gosti predstavil svoj prvenec z naslovom Z moje perspektive.
Žiga Rustja si je za prizorišče predstavitve svojega prvega albuma izbral izolski Kulturni dom, kjer se je, kot je pojasnil na koncertu, pravzaprav začela njegova samostojna kantavtorska pot. Pesmi s popolnoma sveže zgoščenke je skupaj s svojo skupino – v osnovi to sestavljajo Luka Jeraša na bobnih, Teo Korenika na bas kitari, Luka Ivanovič na kitari, Mitja Bobič na klaviaturah in trobenti in Tina Novak ter Leja Romana Zupančič na spremljevalnih vokalih, z občasnimi obiski Marka Hrvatina, prav tako na kitari – mladi kantavtor predstavil kar po vrstnem redu, kot si te sicer sledijo na albumu.
Za razliko od predhodnih koncertov je tokrat Žiga pavze med pesmimi namenjal komunikaciji s publiko in pripovedovanju bolj ali manj posrečenih anekdot, kar je navsezadnje tudi prav, saj je s tem pričaral domače vzdušje, hkrati pa občinstvu pojasnjeval nastanek nekaterih pesmi in albuma v celoti. Tega je sprva snemal z Janom Baruco, ki se mu je Žiga poklonil tako, da je glasbenika, ki sliši na umetniško ime Yan Baray, tudi povabil na oder in mu namenil priložnost, da v živo predstavi svojo najnovejšo balado Don’t hide away. Sicer pa je album Z moje perspektive produciral Andrea Effe, ki je na sobotnem koncertu tudi skrbel za zvok. Ta je bil v polni dvorani slišati organsko, ni ga zmotilo niti pogosto menjavanje kitaristov in dinamika celotnega repertoarja.
Ta je bil namreč sestavljen iz nekoliko bolj rockersko obarvanih pesmi, na primer Na kavču in Nisi sam, do akustičnih Zaprem oči, ki so Žigovim sledilcem že poznane in nekoliko manj razpoznavnih in značilnih pesmi kot sta Istrska – s Tomažem Boškinom na harmoniki – in Milijone črnih ptic, s katero je kantavtor zaplaval (vsaj tekstovno) v bolj eksperimentalne vode.
Na odru pa si je glasbenik zaželel še enega gosta, Draga Mislej Mefa, s katerim so skupaj zaigrali Mefove Gina, Slow Quick in Ukradli so nam mesto. A prekaljeni glasbeni maček je vedel, kdaj je čas, da oder zopet prepusti zvezdi večera, ki je postregel še z zadnjo z albuma Tuj kraj. Kot se za tak večer spodobi, je občinstvo nastopajoče priklicalo na oder še za bis, fantje pa so za priredbo Johna Mayerja odigrali pesem Elektrošok, ki ravnodušnega ni pustila niti zahtevnega glasbenega sladokusca, hkrati pa nakazuje Žigovo nadaljnjo glasbeno pot.
Večer, ki se je končal ob torti, je torej pustil dober okus in to predvsem na račun izvedbe nastopajočih in samega zvezdnika, ki ga je ob tej priložnosti ravno prav simpatično zdelala trema, a kot je povedal sam, je bil kakopak na ta dan v prav posebnem filmu.