Pred dnevi smo izvedeli žalostno vest, da nas je oseminpetdesetem letu zapustil vsestranski obalni glasbenik Stevo Pahek – Nani. Bil je en izmed ustanoviteljev Istranove ter član izolske zasedbe Izola Brand. Deloval je tudi kot kantavtor in je med drugim uglasbil Menartove prevode Byrona.
Drago Mislej Mef je o njemu zapisal: “Vsi smo vedeli, kako je z njim in tudi on je vedel, vendar se dolgo ni dal. Pred malo manj kot dvema letoma, ko je nastopil s kantavtorskim recitalom v Ljubljanski ulici, pa niti on ni slutil, da se bo moral tako iznenada in hitro posloviti. Poslušali smo njegove uglasbitve Byrona in se na koncu smejali njegovim duhovitim domislicam, govornim in glasbenim, posebno tisti, ki sta jo spisala s prijateljem Deanom, o tem, kako gresta v Koštabono pozdravit nono. In čeprav mu šola nikoli ni bilo blizu, je vseskozi veliko bral, poslušal in predvsem razmišljal. Nani je bil večni lovec svobode, človek odprtega duha, širokih pogledov in neskončnih idej.”
“Generacijam osemdesetih in devetdesetih je prinašal željo po prepletanju sodobne in ljudske glasbe, v zadnjem obdobju se je navduševal nad klasiki poezije, vmes pa ves čas ustvarjal in spravljal te svoje izdelke na varno ali jih podarjal prijateljem, ki so se pri njem zbirali, kot v kakšnem neodvisnem kulturnem središču. Tam je nastala Istranova, s katero je naredil prve korake in jo zapustil, ker je glasbeno razmišljal drugače, tam je vadila skupina Izola brand, ki je veljala za posebneža takratne obalne scene, pri njem se je kitare učil Enzo Hrovatin in še marsikateri kitarist, predvsem pa je bil Nani s svojim talentom motivator mnogih ustvarjalcev, ne le glasbenih ampak ustvarjalcev v najširšem pomenu besede. Pravzaprav ni čisto jasno, kdaj in kako je ustvarjal, najverjetneje sproti, medtem ko so se drugi pogovarjali je on pisal in prebiral med strunami, tako da se v njegovi omari menda skriva še kakšnih 400 neobjavljenih pesmi.”
“Počel je veliko stvari, bil je delavec na bencinski črpalki in delavec v oddelku kuhanja šalše v Delamarisu, z glasbo verjetno ni zaslužil niti za sol, a je bil glasbenik. Njegova navezanost na Byrona je presenetila vse, saj je bil dovolj dober avtor tudi sam, vendar je v Menartovih prevodih tega velikega evropskega pesnika našel pomene, ki jim je zaupal kot svojim lastnim mislim in besedam. Zdaj, ko se je poslovil, po bolezni, ki mu skoraj leto dni ni prav ni prizanašala in po izjemni požrtvovalnosti njegove Ditke in skrbi njunih Eneje, Simona in Najka, se zdi Byronova nagrobna pesem človekovemu najboljšemu prijatelju, ki jo je zapel tistega lepega polketnega večera, pred dobrim letom, na samostojnem kantavtorskem večeru, ki je bil morda njegov edini, še posebej simbolična.”
“Kadar se v prah povrne kak zemljan,
ne po zaslugah – le po rodu znan,
takrat na moč potrudi se kipar,
da slava mrtvega blesti se z žar,
da sploh ne bereš v glosi slikoviti
kaj bil je – temveč – kaj bi moral biti.
…
prijatelju v spomin ta grob stoji;
le enega imel sem – tu leži”
Tekst: Drago Mislej Mef
Nastop na kantatvtorskem večeru v Izoli (avgust 2012)
Posnetek koncerta Izola Brand in Robert Svinja (Arrigoni, September 1990)