Ko so pred dnevi med vožnjo v avtu z radia zadoneli prvi takti pesmi Nov list, je na mojo vest potrkalo dejstvo, da nam je Žiga Rustja svoj album Čas v uredništvo poslal še pred poletjem in je zdaj nemara skrajni čas (kako prikladno glede na naslov zgoščenke), da njegovi glasbeni stvaritvi namenimo nekaj razmislekov.
Priznam, da je na prelaganje pisanja recenzije tega CD-ja sprva nekoliko vplivala izkušnja z recenzijo Žigovega prvenca Z moje perspektive, ki je pri nekaterih (zanimivo, da pri samem avtorju ne) naletela na nekaj ogorčenja. In priznam tudi, da ko smo doma prvič zavrteli Čas, ta razen že slišanih singlov, v celoti in na splošno gledano, na prvo poslušanje ni prinesel bistvenih, pričakovanih ali pa ne, presežkov.
Nato je poletje minilo v iskanju njegovih pozitivnih momentov, ki so nemara prav zaradi sredinega radijskega predvajanja botrovali tej recenziji. In če začnemo prav pri skladbi Nov list, ne moremo mimo pomisleka, ali bi lahko Rustja sodelovanji z glasbenima imenoma kot sta Anika Horvat, v prej omenjeni skladbi sodelujoča pevka in Drago Mislej – Mef, ki je prispeval besedilo za Smo le ljudje, vnovčil bolje, kot je to slišati na pričujočem albumu. Če od koga, smo namreč prav od njiju vajeni slišati glasbene presežke, ki jih pri drugih (slovenskih) izvajalcih prepogosto iščemo zaman.
Pravzaprav to nista edini sodelovanji, ki nam jih Čas ponuja. Rustja je svoji siceršnji spremljevalni skupini dodal gostovanja, ki jih je našel onkraj meje in to tako pri glasbenikih kot oblikovalcih zunanje podobe CD-ja.
A osredotočimo se na samega avtorja. Kar pri Rustji najbolj navdušuje, je njegova vnema po glasbenem ustvarjanju. In ne le to, znanje in izkušnje, ki jih je pridobil, odkar je že (zelo) mlad stopil na glasbeno pot, z zanosom deli tudi med druge (še mlajše) glasbenike. Zato je pohvalno tudi dejstvo, da se podpisuje pod domala vse skladbe na albumu, bodisi kot avtor glasbe bodisi kot pisec besedil. V njih praviloma nagovarja (neko) drago osebo, naj bo to dekle, oče, prijatelj in skladbe so kot po pravilu osebnoizpovedne.
Kot že zapisano, so kot spevni hiti med občinstvom prijetno zazveneli Se nama ne mudi, Rabim samo tebe, Kralj zelenega peresa in festivalska Pozabi na vse. Prav te skladbe dajejo albumu svežino in igrivost, s svojimi spevnimi refreni pa se poslušalcu zasidrajo v uho. Deloma bi na ta seznam lahko uvrstili tudi Elektrošok, vsaj do dela pred kitarsko solažo.
Kar se tiče glasbe in zvoka, je pred poslušalcem soliden glasbeni izdelek, v katerem bo dlakocepsko uho sicer zaznalo suh in sterilen zvok bobna in mestoma nepotrebne kitarske vložke, ki zato izpadejo bolj kot “filanje” prostora, ne pa kot dodana vrednost pesmi. Produkcija je moderna, v njej lahko prepoznamo delo Andree Effeta, ki je, kot priznava tudi Rustja, tekom let sodelovanja postal pravi stric (iz ozadja – slednje dodajamo mi). Žiga si tako podporo vsekakor zasluži.
Z opombo, da je zares kakovostno pop glasbo težko sproducirati, je Čas izdelek, ob katerem marsikdo zamiga in zapoje, z njim pa Rustja nakazuje tako življenjsko kot glasbeno dozorevanje. Žal ne moremo mimo tega, da nekatere pesmi z albuma zasenčijo tiste prej naštete in na koncu poslušanja zato pustijo grenak priokus. Nemara bi bilo vredno premisliti, ali res vse uvrstiti na zgoščenko. Morda kot dobronamerni razmislek ob pričakovanju naslednjega Rustjevega albuma.
Skladbe:
- Se nama ne mudi
- Rabim samo tebe
- Nov list
- Elektrošok
- Pozabi na vse
- Tebe ni
- Smo le ljudje
- Kralj zelenega peresa
- Samo eno
Produkcija: Andrea Effe