Recenzija albuma Zmelkoow je svojevrsten izziv na več nivojih. Najprej, ker so neulovljivi. Če jih hvališ, je absurdno, glede na to, da očitno nalašč delajo stvari, ki so »čudne« in »ne-všečne«. Če jih kritiziraš, je smešno, saj so prav oni prvi, ki svoje delo relativizirajo. Kot da to ne bi bilo dovolj, pa bi band rad, da njihovo delo pohvalim, njihov manager Primitivc pa hoče, da bi album recenziral nekdo, ki jih bo skurcal. Moja prva reakcija na vse to je bila: »Ma kakšen band je to!«
In res, vprašanje je upravičeno že vseh 22 let od izida prvenca Kdo se je zbral? (1994), oziroma še dlje, če upoštevamo proto-Zmelkoow začetke v obliki benda Bajonet, ko je nastal prenekateri od komadov zgodnjega obdobja Zmelkoow. Vse od začetka se namreč hkrati pojavljajo na območjih absurda in družbene kritike, gasilskih veselic in kulturnih prizorišč, ki jih zlorabijo za projekte tipa »Zmelkoow psy-kaka-delik«, kjer so stregli z večdesetminutnimi jam-i na temo svojih komadov. Dihotomija »še eno pivo / metek v čelo« z naslovne skladbe prvenca se je tako po dveh desetletjih izkazala za stalen modus operandi benda.
Mnogi menijo, da je omenjeni album njihov edini dober (ajde, še Čiko, Pajo in Pako, ampak to pa je tudi vse). Sam ne bi zavzel tako radikalnega stališča, kljub dejstvu, da so dobre komade kasneje žrtvovali na račun zajebancije ali samo ekscentričnosti – tretji album Srebrna (1997) je denimo vseboval nadpovprečen material, a je živa izvedba v studiu tako šepala, da je sama sreča, da nekateri Srečkoti namesto denarja polne vrečke posedujemo starejše demo posnetke istih komadov v veliko boljši izvedbi. Je pa res, da je prelom tisočletja prinesel drugačen avtorski in aranžmajski pristop, povečanje števila članov in posledično avdio ekvivalent koncertni logiki »več kot je skakanja po odru, boljše je«. Tako so pozornost »dolgočasnemu in statičnemu« triu kradli »dodatki« v obliki trobente, violine, back vokalov itd., čeprav ob manku dodatne kitare ali klaviatur niso mogli napolniti osnovne zvočne slike. Zato smo se nekateri razveselili vrnitve v trio oziroma kvartet v obdobju okrog albuma Čista jajca? (2009), ki je krenil v zanimivo psihedelično smer, na aktualnem Pionirji divergentnega marketinga pa se nekako spet vračajo na stara pota.
Velik del albuma zveni znano, saj se nekateri singli že nekaj časa vrtijo na radiih, spet druge pa poznamo bodisi z lanskoletnega EP-ja Malo dnarja, malo muzike bodisi v drugačnih verzijah s prejšnjih albumov. Od slednjih gre izpostaviti komad Pesnik v elementu (rimejk kvazi rapa Je pesnik jedel mamile? s prejšnje plate), ki je presegel original. Ostala dva stara znanca Zavese plešejo (nekoč že na Izštekani pri Juretu Longyki, 2000) in Dandanes (ex- Jaz sem pravi s plošče Plošča, 2004) sta tu bolj za število. Pomnimo [nariši si okvirček]: to, da je Zavese plešejo odigran in odpet bolje kot original, v primeru Zmelkoow ni dovoljšen kriterij, da ga lahko opredelimo kot boljšega. A za to niti nepopolnost ni dovoljšen kriterij – glej album Kdo se je zbral?, ki je še najbliže popolnosti izvedbe, a/in je hkrati tudi najboljši [konec okvirčka].
Mama koka je brez video spremljave nekoliko izgubljen v instrumentalnih prazninah in številnih refrenih, kot bi producent (tu je to funkcijo vršil Andrea F., ki je zakrivil njihove najboljše albume) želel iz medle ideje spraviti skupaj nekaj zanimivega. Najbolj zanimivo od vsega je, da mu je to kljub vsemu kar dobro uspelo. Pozitivno zvokovno presenečenje je sintetiziral tudi producent Mitja Cerkvenik na komadu Nočem bit DJ. S skladbo Pussy revolucija, ki je eden boljših trenutkov Zmelkoow novega tisočletja, se začne družbenokritična trilogija, ki se nadaljuje še s Kaj nam fali? in Konec sveta. Glede na retorične spretnosti Goge, so tovrstni komadi, izgubljeni med množico takih, ki prisegajo na zajebancijo zaradi nje same (npr. Zlata ribica), še posebej dragoceni. Eno takih resnic, ob kateri lahko razmišljamo nekoliko dlje kot pri refrenih tipa Več kot spijemo… zasledimo v komadu Čik pavza in mala potreba (Ogledalo), kjer Goga ugotavlja, da »Ko je ljubezen na čik pavzi in Bog na mali potrebi si živ samo še toliko, kot je norca v tebi«. Dobra.
Samozavedanje o pomanjkanju rdeče niti, ki doni iz zvočnikov ob zaključku plate mi preprečuje, da bi kot glasbeni kritik (kakšna nepotrebna človeška vrsta) skurcal album, da ustrežem managerju banda (še eno evolucijsko slepo črevo). Z več poslušanji namreč album postaja vse boljši, ta čas pa bom še enkrat prebral tekst in foto strip v spremni knjižici, ki je kot vedno že sama po sebi vredna nakupa CD-ja. Zmelkoow so pač neprimerljivo zabavnejši od vsake slovenske humoristične serije. Res pa je, da to več pove o teh humorističnih serijah kot o bandu.
Skladbe:
- Mama koka
- Polna luna
- Zlata ribica
- Čik pavza in mala potreba (Ogledalo)
- Nočem bit DJ
- Pussy revolucija
- Kaj nam fali?
- Konec sveta
- Resnica o Titaniku
- Dandanes
- Zavese plešejo
- Pesnik v elementu
Zasedba:
- Trdo jedro: Goga (kitara, glas), Žare (bas, pas), Koščak (bobni, čas)
- Lava: Anuša (flavta, ratabuka, klaviature, spremljevalni glas, kras)
- Skorja planeta: Maestro Zergoloff (violina, klaviature, mandolina, harmonika, briškula, spremljevalni glas, vas)
- Troposfera: Eva & Aleksandra (glas, plaz)
- Ionosfera: Rok (tolkala, las), Mičo (analogni sinti, mraz)
Produkcija:
- Andrea F. (1, 4)
- Gaber R. (2, 6, 7)
- Jan B. (3, 10, 11)
- Mitja C. (5, 8, 9)
- Samuel S. (12)